Zdi se, kot da je strah nenameren in da se ga ne da nadzorovati, da prihaja, kar sam od sebe. Vsi že veste, da naj bodo nameravana z vaše strani le dejanja, ki so konstruktivna. Vse ostalo, kar ni pomembno, enostavno opustite in to je popolnoma enostavno, če si le tako dovolite.
A ko govorimo o strahu: Strah je vaš in nadzorujete ga lahko sami. Strah vodi v nezaupanje in ne dovoljuje, kreativni življenjski sili blizu. Prisotnost strahu je vidna na način, da ste misli o telesu dvignili na nivo uma, kar vas odvrne od nadzora in vam da občutek, da ste osebno odgovorni za te misli.
Tu prihaja do zmešnjave, in sami se morate odločiti, da popravite situacijo. Če se vedete neprimerno, se ne morete opravičevati z izgovorom, da si niste mogli pomagati, torej se ravno tako ne morete opravičevati da si niste mogli pomagati pri neodgovornem razmišljanju. Nič večja ni odgovornost za dejanja, kot za razmišljanje. A še več, resnično odgovorni ste predvsem in le za svoje misli, saj so vaša dejanja posledice vaših misli.
In kaj je strah? Strah je le še en dodaten znak, da ne upate zaupati in da dovoljujete da izbirate napačno in strah je že napačna pot.
Nadzor posledic napačnega razmišljanja ali strahu, ne popravlja ničesar, in upam, da se tega zavedate. Vedno, ko se bojite, ste že napačno izbrali, odgovornost je le ena izmed posledic, ki jo boste začutili, ko boste pripravljeni pogledati resnico.
Odločitev za zaupanje in odločitev, da se znebite strahu je vaša odgovornost in vaša pravica po izbiri rešitve in je edina prava izbira. In na tem mestu se zahteva priznanje da so to vaše misli in tukaj morate prositi in prejeti pomoč, saj če zavračate, da niste sami odgovorni, ne morete ničesar storiti, da bi lahko rešili sebe v težki situaciji.
Strah, je tudi koristen sopotnik, saj se pojavlja vedno takrat, kot znanitelj, da delujete proti svoji želji. Tu se pojavi konfilikt med čisto intuicijo – vedenjem, če hočete – in trenutnim dejanjem ega, ki je posledica razmišljanja ega. Pojavijo se konfilikti znotraj vas, katere zelo radi “prenesete” na zunanje bojišče, a kot če ne želite nadaljevati začaranega kroga, je čas da se ustavite.
Pomislite, kaj si želite, zavedajte se svojega strahu, sprejmite svojo odgovornost: – odgovornost za ravnanje, in še dlje, odgovornost za razmišljanje. Zavedajte se, da imajo vaše misli velike resnične učinke, z močnimi posledicami in da je čas , da se prenehate bati in da prevzamete odgovornost za svoje misli, saj vam bo prevzem odgovornosti za posledice lahko v čisti užitek.
Včeraj smo praznovali dan žena, praznik vseh žensk, Iz Wikipedije, proste enciklopedije o tem prazniku lahko preberemo naslednje:
Dan žena
Dan žena je mednarodni praznik žensk, ki ga praznujejo vsako leto 8. marca. Je dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti in dosežkov žensk. Pobudo za praznovanje 8. marca je dala nemška feministka in socialistka Clara Zetkin, rojena Eissner (1857-1933). Za enakopravnost žensk se je začela bojevati leta 1889, medtem ko je pobudo za dan, posvečen vsem ženskam, dala na Drugi mednarodni konferenci socialističnih žensk leta 1910. Prvič so ga praznovali leta 1911 v Avstriji, Nemčiji, Švici in na Danskem, takrat še na 19. marec. Tudi v Sloveniji so ga praznovali v Trbovljah.
Mednarodni dan žensk se 8. marca praznuje od leta 1917.
Praznik je postavljen tudi v spomin na požar v Tovarni Triangle, kjer je leta 1911 v New Yorku izgubilo življenje prek 140 žensk.
Dan žena v Sloveniji
Tudi v Sloveniji so potekali boji za enakopravnost žensk, tako je že leta 1897 začel izhajati ženski časopis Slovenka, medtem ko je bilo prvo žensko društvo ustanovljeno leto kasneje. Pomembna je letnica 1906, ko je Marija Urbas kot prva Slovenka doktorirala in sicer iz filozofije na graški univerzi. Ženske so se že močno približale enakopravnosti s tem, ko je bila leta 1945 uzakonjena splošna volilna pravica. Leta 1974 je bilo zapisano v ustavo SFRJ določilo, da ima vsaka ženska svobodno odločanje o rojstvu otrok, tri leta kasneje pa je bila uzakonjena še pravica vsake ženske do umetne prekinitve nosečnosti iz drugih, ne le zaradi zdravstvenih razlogov. Leta 1989 je začel delovati prvi telefon v sili za pomoč ženskam in otrokom, ki so postali žrtev nasilja.
A jutri nas čaka še en dan, dan 40 mučenikov oz, dan moških, Iz Wikipedije, proste enciklopedije o tem prazniku lahko preberemo naslednje:
Spomin 40 mučenikov se v krščanskem koledarju obhaja 10. marca. Na ta dan se Rimskokatoliška cerkev spominja 40 rimskih vojakov, ki se niso hoteli odreči krščanski veri in umrli mučeniške smrti.
Iz pisnih zgodovinskih virov se lahko razmeroma natančno ugotovi dramatični dogodek mučeniškega pričevanja teh štiridesetih mučencev. V času pregonov cesarja Licinija je ujeto 40 krščanskih vojakov in postavljenih pred izbiro: ali se odrečejo veri v Kristusa ali pa umrejo. Vsi so izbrali drugo, čeprav je šlo za kruto smrt: umreti v vodi, ki je zmrzovala. Ko so se še nahajali v zaporu, so napisali oporoko, v kateri zahtevajo da so po smrti skupaj pokopani v Sareimu pri Zeli, vas je danes poistovetena z vasjo Kyrklar v Mali Aziji, ki pa pomeni ravno število 40. Zato so tudi vernike zaprosili, naj, sicer iz pobožnosti, ne raznesejo njihovih relikvij. Naročili so tudi, naj najmlajši med njimi, sluga Eunoik, če bo obvarovan smrti in dobil svobodo, postane varuh njihovega groba. Na koncu oporoke, po kratkih opominih bratom v veri, pozdravih sorodnikom in prijateljem, so se vsi poimensko podpisali. Mučeništvo se je zgodilo 9. marca leta 320 v gimnazijskem dvorišču ob kopališču mesta Sebasta v Mali Armeniji, danes Siwas v Turčiji. Ob ledenem kopališču je bilo pripravljeno tudi toplo, da bi premamilo katerega od njih, ki bi težko prenašal trpljenje. Našel se je nekdo, ki je popustil in skočil v vročo vodo, pa je zaradi nagle spremembe temperature takoj umrl. Na njegovo mesto je stopil med mučence njihov stražar; slekel je obleko in se priznal za kristjana. Ko so vsi umrli, so njihova telesa znosili iz mesta, jih sežgali in njihov pepel stresli v reko. Preganjalci so se jih bali tudi mrtvih pa so želeli uničiti vsak spomin na njih. Verniki, željni svetih relikvij so vseeno nekaj tega uspeli rešiti. Čeprav so ti sveti mučenci mučeni 9. marca, v času papeža Inocenta X. njihov god v zahodni Cerkvi obhajamo na današnji dan.
Zelo pogosto opažam, da posamezniki predvsem mladi poznajo le en praznik, to je dan žena. Zelo pogosto opažam, da je navada, če ne že dolžnost moškega, da na ta dan prizna žensko. Opažam tudi, da je s strani ženske pozornost usmerjena v to, ali bo dobila priznanje ali ne.
Žal, pa se dogaja tudi to, da ženske zanikajo praznik, in rečejo, da jim nič ne pomeni, in da imajo vsak dan praznik… a prav je da se ga spominjamo, priznavamo prizadevanja in dosežke za žensko suverenost. Marsikatera ženska ima še sedaj v sodobnih časih in sodobnih razmerjih “borbo” za enakopravnost, spoštovanje, priznanje in suverenost. Prav je, da se vsaj na tak praznik spomnijo, da je prav, popolnoma normalno in naravno, da je enakovredna partnerica svojemu partnerju in ne v podrejenem položaju in da je ona 1. v vrsti, ki mora nekaj narediti za to – enakovredno stopiti moškemu naproti.
A druga stvar, ki je vredna omembe, pa je tudi to, da veliko žensk sploh ne ve, da obstaja dan moških, ki pomeni pripadnost, vztrajnost in zvestobo, ki ravno tako pomeni “borbo” za to, kar jim je ljubo, in da so marsikje moški v položaju ženske, prezrti, nespoštovani in nepriznani. Od njih se avtomatsko pričakuje, da bodo preživljali družine, tudi ženske v mnogo primerih, da bodo pozorni, in da je to samoumevno. Mnogokrat je spregledan trud, nadure, neustrezna hrana, kršene pravice in osebno prepričanje. Pričakovano je, da mora vedno za vsa najtežja dela poskrbeti on in nikoli kloniti. Prav je, da se cenijo, sebe in svoj vsakodnevni trud in da tudi sami enakovredno stopijo ženski naproti.
Zato, močno upam, da boste vse ženske, žene, partnerice, hčerke, mame, tudi vi jutri priznale suverenost, predanost, spoštovanje in hvaležnost svojemu moškemu, ne mislim le v smislu darila, temveč spoštovanja, priznanja in hvaležnosti. Kot ste to prejele same na svoj praznik. In še nekaj, četudi niste, ste lahko v izkazovanju spoštovanja, priznanja in hvaležnosti prve.
Zakaj pišem to?
Ker opažam, da je stalno močna pozornost žensk na moškega, …”on bi moral to in to zame in za najin odnos…”… ne le za praznik žensk, temveč tudi sicer v odnosu, glede napredka odnosa, in zato, ker zelo pogosto opažam prezrto pozornost,… “jaz bi lahko storila to in to zanj in za najin odnos”, le zato, ker spoštujem.. . in ne zato, da dobim to in to nazaj.
Zato ker opažam, da so ženske marsikdaj v prvi vrsti pozabile nase, in čakajo na moške da jih priznajo in bi se šele v takem primeru bile pripravljene začeti spoštovati. A vsi vemo, da ni to prava pot in da nas zgodovina, in svetovni dan spominjata na to, da moramo začeti aktivno pri sebi.
Ker opažam, da tudi moški znajo zanikati nekaj kar imajo radi, iz ljubega miru in da se mnogokrat ne postavijo zase ali odnos, ki jim pomeni, pa tudi proti samoumevnemu pričakovanju, ki ga imajo do njih. Ker dovoliju očitku, “jaz ti kuham, perem in likam” da prevlada in tako posledično dovolijo, da jim prezrejo in razvrednotijo njihov trud in njegovo delo v zelo pogostih primerih v skrajno nezavidljivih pogojih.
Zato, ker opažam, da so moški pozabili nase in da celo iskreno priznanje in spoštovanje ženske včasih zelo težko sprejmejo.
Ovrednotite se. Sebe. Partnerja. Vajin odnos.
Srečno, in izbirajte modro, in na vsake toliko časa, poglejte, kaj nas učijo zgodovinska dejstva, ne čakati le na komercialno darilce.
Ste, kdaj koga zavračali? Ste videli, kako vam kopni moč obrambe, če ste imeli pred seboj pogumno osebo, ki ni odnehala in je premagala vaše ovire?
Kaj pa obratno? Vas je že kdo kdaj odrival od sebe? Ste kdaj naleteli na močno zavračanje, svoje ljubljene osebe, ki vas je najprej sprejela, potem pa vam ni več dovolila blizu? V takih situacijah, se pogosto srečamo z strahom, ali smo ljubljeno osebo za vselej izgubili, soočamo se s krivdo, ali je bilo naše dejanje res tako slabo, kot nam očita? Ali me res ne ljubi, kot pravi? Ali mu grem res na živce, kot trdi?
“Še nakaj je tukaj, nekaj kar se ne sklada z temi obrambami, na katere se sklicuje partner, ko me hoče odgnati stran.”
Zavedajte se, da v večini primerov, zavračanje ne pomeni konec odnosa, temveč preizkus partnerja, kako smo močni, in koliko nam odnos pomeni in kaj smo pripravljeni narediti za odnos.
Poznati morate razliko, med tem, kdaj nas nekdo zavrača, ker ne želi biti z nami in kdaj nas nekdo zavrača, ker nas preizkuša in ker se boji pokazati, kdo je. Pravila, vam tukaj ne bom govorila, saj je za vsakega posameznika malo drugače, a splošen znak je, če se oseba ob zavračanju jezi, in kaže ostale znake prizadetosti, kljub temu, da zavrača, je to zagotovo preizkus, sploh, če je ta oseba že bila v odnosu z nami, oz je v odnosu z nami – Takrat je čas, da pokažete, koliko cenite vajin odnos, torej koliko cenite sebe in koliko cenite njega.
Pogosto, posameznikom poskušam dopovedati, naj pogledajo nad tako očitno predstavo in naj ne nasedajo strahu, saj so ravnokar na preizkušnji, ko morajo pokazati svoj pogum in da se pod površjem, pod “masko”, skrivajo široke prostranosti naklonjenosti, katere nam bodo vidne le če si jih bomo upali odkriti – Zaklad, ki ga iščemo.
Ob zavračanju, preizkušamo, kako pogumna je oseba, ki smo jo zavrnili, in upamo, da ne bo nasedla zavračanju, da bo močnejša od ovir, ki jih postavljamo iz strahu in želje po preizkusu ali nas ljubljena oseba res ljubi in ali je pripravljena na odnos, ki razkriva, kdo smo.
Zavračanje, je le še en klic na pomoč, je preizkus, ali nas ljubljena oseba ljubi dovolj, da se bo potrudila spoznati nas take kot smo pod površjem.
Kaj vse se lahko skriva za zavračanji, katere včasih v življenju doživljamo, čudovito opiše spodnji video:
Za vse tiste, ki ste kdaj slišali izjave svojih dragih: “Saj veš, da ne maram poslušati, tvojih izjav, da me imaš rada”, “Ne govori mi tega”, “Sem ti že povedala, da prenehaj s takimi izjavami” …itd.
Za vse tiste, ki veste, da tako težko poveste, da imate nekoga radi, ker veste, da vas partner ali partnerica ustavlja, prekinja, da tega noče poslušati,… se malo ustavite.
Ali res zavrača vašo naklonjenost in ljubezen? Je res kriva vaša ljubljena oseba? Ste prepričani?
Kaj, če bi se utavili, se prenehali sramovati svojih občutkov? Zanimivo, kajne? Kaj če bi začeli spoštovati enkrat za spremembo svoje občutke? Ne le potihoma pri sebi, temveč spoštovati povsod, tudi pred drugimi ljudmi, tudi pred partnerjem, sebe, svoje občutke…. svoj odnos, partnerja, življenje*
“Jaz tebi lahko povem, da te imam rada. Jaz tebi lahko povem, da te ljubim. Jaz tebi lahko povem, da mi pomeniš največ na svetu. Zakaj? Ker se tega ne sramujem, ker to globoko spoštujem.
Torej, Rada te imam. Ljubim te. Pomeniš mi največ na svetu.”
Poskusite, prepričana sem, da ne boste več zavrnjeni, ko bo vaša ljubljena oseba videla, da spoštujete svoje občutke glede nje.
Poskusite. Prenehajte se sramovati, prevzemite odgovornost, sprejmite in ljubite svobodno brez občutkov krivde in sramu do sebe, svojih občutkov in svojega partnerja.
sprejmite svoje občutke, če želite biti sprejeti*
Pisala sem že o tem, z naslovom: Ljubi sprejmi to, a še vedno opažam, da imajo nekateri težave zavračanja, kako naj preprosteje povem? Takole: Prenehajte se sramovati svojega največjega bogastva: Ljubezni. Sprejmite svojo ljubezen. Sprejeti boste.
Zapomnite se… ko boste še kdaj slišali, sem ti povedal, da ne govori tega, .. in podobno… torej zavračanje, se zavedajte, da ne spoštujete svojih občutkov in se jih sramujete!
Sprejmite svoje občutke, če želite prekiniti zavračanje, če želite, da je vaše izražanje naklonjenosti sprejeto, če želite, da ste sprejeti. Sprejmite. Sprejeti boste.
Kako zanimivo…., da me stranke pogosto sprašujejo zelo podobna vprašanja pri vedeževanju. Kot da bi se zmenile. No saj vem, da se ne, in da vsak sprašuje iskreno skladno s svojim razmišljanjem in svojim doživljanjem a kako zanimivo je, da je tako veliko vprašanj skoraj identičnih v določenem časovnem obdobju.
Zadnje čase se pri vedeževanju pojavljajo vprašanja oz. situacije, ko nekdo nekoga ljubi, ko nekdo upa, da se “njun” odnos izboljša, da ponovno prideta skupaj, da se nekdo vrne, … itd.
To da nekdo upa, da se nekdo približa, nas sprejme, se vrne k nam, je vse ok…. a istočasno je tukaj prisotnost dvoma, previdnosti, svaritevljstva, če hočete…. “rešilnega načrta”.
Vedeževanje po telefonu
Primeri:
1. Prijateljica govori osebi: “Veš, nisi več tako mlada, leta grejo, najdi si nekoga, da boš imela družino, čas beži, pojdi naprej… , saj vem, da ga ljubiš, ampak, leta tečejo, ne pozabi tega, najdi si nekoga, s katerim boš lahko kam šla.”,
2. Stranke me sprašujejo: “Ali se splača, vlagat energijo v najin odnos?, “Kaj če na koncu najde drugo in bom vrgla stran dragocen čas, ga bom zastonj ljubila?, Kaj če bo vseeno odšla, kot je rekla, da bo?
Ja to so vprašanja, ki jih prejemam v zadnjem času…. tako kot sem govorila, da pride dan, ko kličejo le osebe, ki varajo, tako sedaj govorim o tem,da se ponavljajo vprašanja v smislu “Ali se splača?”
Dragi moji!
Kaj vam je pomembno v življenju? Družina… četudi z osebo, ki je ne ljubite? Kariera, pa četudi izgubite partnerja, ki ga ljubite? Ljubezen? Kaj se vam splača?
Če res nekoga ljubite in me sprašujete, če se splača, vam povem da ja. Torej, ta trenutek nekoga ljubite, ta trenutek, vam ljubljena oseba ne izpolnjuje vseh vaših želja in pričakovanj, … ta trenutek ste se ustavili in vprašali, če se splača, še naprej zaupati in verjeti?
JA.
Zakaj?
Ker vse se dogaja v trenutku sedaj. In če želite biti srečni, ste lahko le, če spoštujete sebe. In če se spoštujete, boste v tem trenutku opazili, da je v vas nekaj prisotnega: Ljubezen do te in te osebe. Torej ta trenutek, se najbolj splača biti to kar ste. Ste oseba ki ljubi to osebo. In ja v to vlagajte energijo.
Si predstavljate, da ta trenutek ljubite nekoga…. a ker ne veste če se splača, saj danes nima časa in, greste na zmenek z nekom, ki ga ne ljubite, ker veste, da da bo poleg? Potem me boste čez deset let klicali, da ste v odnosu, kjer ni ljubezni? Verjamem, da me boste… in verjemite mi, da sem že prejemala take klice….
Ker v življenju si vsi zaslužimo ljubezen in nam je tudi dana, pa če se tega zavedamo ali ne. In mogoče, boste ugotovili, da potem, ko ste si zagotovili varnost, skupen dom, otroke in družino, da je prišel čas za vas, da si dovolite v življenje ljubezen? A je tako hudo bit kakšen trenutek sam in počakati ljubljeno osebo? Ali če res ni bila prava, počakati, da pride oseba, za katero boste vedeli da jo ljubite? Kam se vam mudi? Vam je škoda negovati lepo vizijo, ki jo imate glede nekoga, samo zato, ker vam ni nihče 100% garantiral, da se vam bo uresničila.
Veste kaj je zaupanje? Zaupanje nima nobenega pomena, takrat ko smo 100% prepričani, zaupanje nastopi takrat, ko nismo 100% prepričani, niti nimamo dokazov da bo vse ok niti v naprej definiranega rezultata. In ja, zaupanje se splača. To vedo tisti, ki so zaupali. Tisti, ki se niso mogli ničesar oprijeti. In take osebe, vam lahko govorijo o zaupanju, o rezultatih zaupanja, a na vas je, da se odločite. Kaj vam je vrednota.
Slišali smo že izjave, 30 let ima, pa je brez otrok. Ja seveda. Le kaj lahko podajo avtorji takih izjav na mojo izjavo: 30 let ima, pa je še vedno brez ljubezni oz. še vedno brez ljubljene osebe? Ali niso otroci sad in posledica ljubezni? Torej, kam se nam mora muditi, delati otroke, ali ljubiti njega/njo, ki jo ljubimo danes in zaupati vanj/vanjo danes, če še ni vse ok?
No poglejmo še najslabši scenarij, ko že imamo to tematiko, katerega se vsi tako bojite in mislite, da je najslabši možen scenarij:
Ljubila ga bom, vse mu bom dala, verjela, zaupala vanj…. a on bo odšel z drugo. Kaj ste izgubili, če ste bili iskreni do sebe? Nič niste izgubili, saj ste si dovoljevali biti to kar ste in ljubiti njega/njo, ki ga/jo ljubite. Preživeli ste kvaliteten čas, čas poln ljubezni.
Naj vam povem še slabši scenarij? Slab scenarij je ta, ki izgleda kot rešitev, za katerega so vam “prijateljice” govorile, da je vaša rešitev:
Ljubim ga/jo,… a ker me lahko pusti, ga/jo bom kar jaz pustil/a še danes in bom z nekom, ki vem, da bo poleg.
Kaj ste izgubili tukaj. Vse. Svojo Ljubezen in Sebe.
Torej…
Se splača….
….a kot vedno, odločitev je vaša.
Ali se splača ali ne, je odvisno od vaše odločitve.
Ko sem se začel resnično imeti rad, sem spoznal, da sem vedno in ob vsaki priložnosti na pravem mestu in v pravem času, in da je vse kar se dogaja pravilno – od takrat dalje sem lahko miren.
Danes vem, da se to imenuje ZAUPANJE.
Ko sem se začel resnično imeti rad, sem lahko spoznal, da so čustvena bolečina in trpljenje za mene samo opozorila, da živim v nasprotju z lastno resnico.
Danes vem, da se to imenuje BITI VERODOSTOJEN.
Ko sem se začel resnično imeti rad, sem prenehal hrepeneti za nekim drugim življenjem in lahko sem videl, da je bilo vse okoli mene poziv za rast.
Danes vem, da se to imenuje ZRELOST.
Ko sem se začel resnično imeti rad, sem si prenehal krasti prosti čas, in prenehal sem ustvarjati mogočne projekte za prihodnost. Danes počnem samo to, kar ustvarja zadovoljstvo in radost, tisto, kar ljubim in kar ustvarja smeh v mojem srcu, na moj lasten način in v mojem osebnem ritmu.
Danes vem, da se to imenuje ČASTITOST.
Ko sem se resnično začel imeti rad, sem se osvobodil vsega, kar ni bilo zdravo zame, od jedi, ljudi, stvari, situacij in od vsega, kar me je vedno ponovno povleklo nižje, proč od samega sebe.
Na začetku sem to imenoval “zdravi egoizem”, a danes vem, da je to LJUBEZEN DO SAMEGA SEBE.
Ko sem se resnično začel imeti rad, sem prenehal imeti vedno prav, tako sem bil manj v zmoti. Danes sem spoznal, da se to imenuje SKESANOST.
Ko sem se resnično začel imeti rad, sem se odrekel življenju v preteklosti, in da skrbim glede prihodnosti.
Sedaj živim samo v tem trenutku, v katerem se vse začenja.
Tako živim danes in to imenujem ZAVEDANJE.
Ko sem se resnično začel imeti rad, sem spoznal, da lahko od svojih misli zbolim in da sem lahko slaboumen.
Ko pa sem spet našel moči svojega srca, je razum dobil pomembnega partnerja. To vez danes imenujem MODROST SRCA.
Ni potrebe, da se še naprej bojimo razprav, konfliktov in problemov s samim seboj in drugimi, ker tudi zvezde sem ter tja trčijo med seboj in nastanejo novi svetovi.
Danes vem: TO JE ŽIVLJENJE.
Charlie Chaplin, sebi, za 70. rojstni dan. RIP prevedel in obelodanil – Janez Kozamernik
Ko potrebujemo vedeževalkino pomoč, se v prvi vrsti zanašamo na to, kaj piše o sebi, kakšno podobo ima in kaj piše vedeževalka o sebi in kako se predstavlja.
Vedeževalni pogovor
sledi pogovor, kjer se začuti, ali sta osebi “kompatibilni” da lahko skupaj rešujeta situacijo. Oseba, ki je poklicala mora vedeti in doživeti, da je razumljena pravilno, slišana in da ve, da poteka vedeževanje izključno na podlagi njene energije in njene situacije, saj se le tako lahko ustvari zaupanje. Če se to ni zgodilo, bo oseba, ki ji je blizu tak način reševanje situacije ali iskanja odgovora lotila nadaljnjega iskanja vedeževalke, ki zna osebo čutiti.
Pomembna sta oba predhodna koraka a najpomembnejši je ta, ki sledi, točna napoved dogodkov in rešitev situacije. Ne le napoved rešitve, temveč hitra rešitev. To so stvari, ki štejejo in to je cilj obeh predhodnih korakov. Stranko zanima rešitev situacije, ali točna napoved, šele kasneje se pojavlja vprašanje, kako kdo dela.
Potrditev vedeževanj
Najpomembnejše so mi potrditve, ki jih dobivam nazaj, v obliki potrditev, o točnosti napovedanih dogodkov, a še bolj, o povratnih situacijah oseb, ki so postale srečne, zdrave, uspešne in uresničene v življenju.
Sam sem. Ni hotela iti z menoj. Zavrnila je zmenek. Brez denarja sem. Imam slabo službo. Nihče me ne spoštuje. Slabo se počutim. Slabe volje sem. Vsi so srečni, le jaz imam občutek da ne spadam nikamor. Sodelavci so poročeni in imajo družino, a jaz samevam. Z družino se ne razumem. Nimam premoženja in nikogar, ki bi me čakal doma. Očitno se bom postaral sam ali obupal nekje na poti….
Ja, saj vem, da se bo nekaj zgodilo, da mi bo bolje, za dežjem posije sonce,…a, ne vem če bo zame. Kaj če bom celo življenje sam, kaj če me bo zapustila, kako si bom zagotovil dom? Le kdaj bodo starši prenehali s temi izpadi? Poklical sem prijatelja za “drinko”, a se mi ni javil. Prazniki so pred vrati, vsi bodo srečni v krogu svojih dragih, in jaz bom kaj?… Raje ne razmišljam o tem… joj, jaz bom sam. Najbolje, da se ga napijem, da mi vsaj ne bo hudo. Vem, da tudi to ne bo pomagalo. Najraje bi umrl.
Včasih se zgodi, da nismo sposobni videti niti ene pozitivne točke v našem življenju. Včasih se nam zgodi, da nam temen oblak ne dovoli, da bi te pozitivne misli prišle do nas, ker nas je strah vrgel v brezno, polno “megle”, kjer ne moremo videti ničesar in tudi svetle točke, ki jih sicer vidimo v življenju ne svetijo tako močno zaradi gostega strahu glede prihodnosti.
Ne nočem tega videti, nočem se srečati s tem, me zanima kaj je na televiziji, grem na facebook, če mi je kdo kaj napisal, lačen sem, grozno se počutim, stanovanje mam “v razsulu”, pa saj je vseeno, saj ne bo nihče prišel. Vrhunec dneva, ki ga bom doživel jutri je moja služba, kjer bom imel vsaj en občutek da imam nekaj skupnega z ostalimi ljudmi, službo. Ni čudno, da me je bivša pustila, saj ni nič z mano. S svojo plačo životarim iz meseca v mesec in komaj mislim, da sem splezal na zeleno vejo, me udari kazen za napačno parkiranje in spet sem tam, da komaj životarim iz meseca v mesec. A le kaj še bo, v našem oddelku so začeli odpuščati, kaj če me odpustijo, bom spal med klošarji. Prijatelj me že 3 dni ni poklical nazaj, seveda ničesar nimam zanj. Ne grem ven, ker sem videti grozno. Ma na živce mi gredo ta poročila, napovedovalka se ima za miss sveta? Ja seveda. Pa ta minister, misli, da je pameten, in hodi na to pomembno srečanje, le kaj imam jaz od tega? Nič. To bi bilo treba vse ukinit.
Ta temen oblak nas duši, ne moremo biti mirni, ne moremo se počutiti dobro, nemirni smo, a tudi zmedeni, delujemo v vse smeri, upiramo se mislim, ki se nam pojavljajo, bežimo od njih, a ne moremo pobegniti. A nočemo jih sprejeti. Nočemo, da so del nas, bežimo pred seboj iz spalnice v kuhinjo, iz kuhinje v kopalnico, iz kopalnice v dnevno, od doma v službo iz službe, domov. Tavamo.
Dragi moji. Dovolite videti vse. Vse dobro. Vse slabo. Ne bežite več. Potopite se v svojo temo. Sprejmite svoje najbolj mračne misli, poglejte jih, so grozne? So. Sprejmite jih, in vdajte se. Ste še živi? Ja. Ste se umirili? Ja.
Te temne misli vam sledijo, ker imajo sporočilo za vas. Sporočilo, slovesa. Te temne misli, ki se pojavljajo v vašem umu, se pojavljajo zato, ker so se pojavile iz teme in prihajajo do vas, da jih sprejmete in dovolite da odidejo. A odidejo lahko le, če ste jih sprejeli na poslovilno srečanje. Te slabe misli se od vas ne morejo posloviti, če zavračate njihov obstoj. Dovolite jim za majhen trenutek, da obstajajo, in takoj, ko jih boste priznali, bodo odšle, vam pomahale v slovo in vam pustile prostor za nove, lepše misli in s seboj odpeljale vso “meglo”, ki je onemogočala, da bi videli svetle točke v svojem življenju. Temu se reče čiščenje. Za seboj pustijo mir in jasno sliko, ki razkriva lepe svetle ideje ki svetijo v prihodnosti.
Ok. To me je čisto prevzelo, a sedaj je mimo. Čas je da pospravim stanovanje. Čas je, da povem šefu za svojo idejo. Čas je da pokličem mamo in pridem na kavo. Čas je da pokličem prijateljico, katero sem zavrnil za sprehod. Pa saj je vse ok. Vem, da bom uspel v življenju. Vse bo v redu. Verjamem, zaupam. Res me je sesulo te zadnje dni, a sedaj sem v redu, preživel sem. Če sem to, bom še marsikaj drugega. Pa saj vem, da me imajo starši radi. Vem, da je moja poslovna ideja, ki sem jo imel zelo dobra. Čas je, da grem v “shoping” po tisto jakno, ki mi je všeč in da dam klošarju 5 €. Čas je, da si pogledam ta film, odstranim tega pajka iz kota, prezračim stanovanje in zalijem rože.
Ne bežite več od slabih misli, dovolite jim, da se pojavijo, umaknite se v svoj svet in jim dajte prostor, da se izrazijo, predihajte jih, poglejte kaj vse prinašajo in kaj vse odnašajo stran. Ne čakajte in ne upirajte se jim več temu po tri mesece. Poglejte malega otroka: 20 krat na dan joka, kot da je konec sveta in 20 krat na dan se smeji, kot najsrečnejše bitje na svetu. On ne odriva ničesar od sebe, on dovoljuje, da vstopajo stvari do njega.
Lahko se umikate od nevarnih situacij v življenju, a ne morete se od misli, saj le te so del vas. Dovoljujte, da gredo stvari čez vas, bodite pretočni, za vse. Za vse misli, nobena slaba ne bo ostala, in ljudje bodo čutili, da okrog vas ne plava oblak skrbi, strahu, groze, temveč, da ste čisti.
Slabe misli, so čistilec, saj za sabo puščajo mir in spokojnost, da lahko doživljate lepe trenutke. Ne hodite v pra staro kvazi duhovno stanje razmišljanja: pozitivne misli – negativne misli. So misli in vse imajo svoj razlog za obstoj.
Misli so, nosilci energije in to je to. Če ste jezni na šefa, si, dovoliti to začutiti, dovolite, da je za trenutek prisotno nezadovoljstvo nad njim, nato bodo odšle in drug dan ga boste videli v drugačni luči. Ne zapirajte pretoka, da morajo biti samo pozitivne misli, saj tako zapirate pretok negativnih misli, ki se kopičijo okrog vas in ki ne morejo oditi, preden jih ne priznate. Ni dobrega in slabega to so le naše ocene, so le misli, za katere nam počutje govori, kakšne bodo realne posledice če bomo te misli uresničevali. Ne upirajte se “slabim” mislim, čutite jih, sprejmite jih, nato pa jim dovolite da odidejo in se jim zahvalite, ker so s seboj odnesle, strah, napetost, nezadovoljstvo in vas pustile mirne z jasnim umom.
Sem del drugih. Sporočila je, da gre z menoj. Pristala je na zmenek. Imam dovolj denarja, da lahko poskrbim za vse. Služba je dobra priložnost, da lahko uresničim svoje poslovne ideje. Čutim spoštovanje do sebe in drugih. Počutim se super in sem dobre volje. Vsi smo lahko srečni iz 1000 razlogov in povsod me sprejemajo odprtih rok. Sodelavci so mi vzgled, in tudi sam si želim družino. Spoštujem starše in vem, da bom imel dovolj financ, da uresničim svoje želje in vem da obstaja nekdo tudi zame, s katerim bom srečen in s katerim se bom lahko sprehajal v jeseni mojega življenja.
Slabe misli imajo razlog da so. Zato jim ne morete pobegniti, in bilo bi slabo, če bi vam uspelo, saj ste tudi vi del človeštva in ste se strinjali s tem, na nivoju duše, da pomagate tudi drugemu, da komu drugemu pomagate in mimogrede lahko nezavedno povzamete njegove skrbi, ki potem “mučijo” vas.
Pred temi mislimi ni treba bežati. Lahko pa jih sprejmete in jim dovolite, da vas očistijo in da vi pomagate preobraziti te misli v mir zase in za druge. To je dober in lep proces in naše skupno delo.
Danes ni sodni dan, je naslov, ker želim jasno podati naslednjo misel: ” PRIDEJO RAZLOGI, DA SMO LAHKO VČASIH ZASKRBLJENI ALI SLABE VOLJE, A ZAVEDAJMO SE, DA DANES NI ZADNJI DAN IN DA IMAMO PRED SEBOJ PRIHODNOST IN DA TAM PREBIVAJO ŽELJE, KI NAS VODIJO LAHKO ŽE DANES, DA URESNIČIMO SEBE V SVOJEM POLNEM POSLANSTVU, KI GA IMAMO ŽIVLJENJU.
Če že delamo “obračun”, potem bodimo pošteni in ne glejmo le preteklosti, temveč tudi prihodnost. Pojdimo v točko sedaj (trenutek sedaj) in poglejmo vse smeri: preteklost, prihodnost, dobro in slabo, in se odločimo da bomo spoštovali smerokaze oz. kazalce za življenje: ŽELJE*
Ker upoštevam svoje želje, vam sporočam: Želim vam vse naj*
Ja, kot veste, imam določen vpogled tudi v vas, tudi v tiste, s katerimi se ne slišim ali srečam. Marsikdo prebira to stran in pride na stran z različnimi vprašanji ali izjavami, ki je odziv notranjega dogajanja posameznika.
Glede na to, da je se približuje konec leta, vam podajam statistiko besed preko katerih ste prišli na našo stran:
Najpogostejše ključne besede:
- vedeževanje,
- vedeževanje 090 142 869,
- vedeževanje radost bivanja,
- najboljše vedeževanje,
- dobra vedeževalka,
Najpogostejše iskanje brezplačnega vedeževanja (o tem se bomo še malo “pogovorili” v prihodnosti):
