Vedeževanje 090 142 869

Archive for the ‘Zgodovina’ Category

Dan žena in 40 mučenikov

Dragi moji in drage moje.

Včeraj smo praznovali dan žena, praznik vseh žensk, Iz Wikipedije, proste enciklopedije o tem prazniku lahko preberemo naslednje:

Dan žena

Dan žena je mednarodni praznik žensk, ki ga praznujejo vsako leto 8. marca. Je dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti in dosežkov žensk. Pobudo za praznovanje 8. marca je dala nemška feministka in socialistka Clara Zetkin, rojena Eissner (1857-1933). Za enakopravnost žensk se je začela bojevati leta 1889, medtem ko je pobudo za dan, posvečen vsem ženskam, dala na Drugi mednarodni konferenci socialističnih žensk leta 1910. Prvič so ga praznovali leta 1911 v Avstriji, Nemčiji, Švici in na Danskem, takrat še na 19. marec. Tudi v Sloveniji so ga praznovali v Trbovljah.
Mednarodni dan žensk se 8. marca praznuje od leta 1917.
Praznik je postavljen tudi v spomin na požar v Tovarni Triangle, kjer je leta 1911 v New Yorku izgubilo življenje prek 140 žensk.

Dan žena v Sloveniji

Tudi v Sloveniji so potekali boji za enakopravnost žensk, tako je že leta 1897 začel izhajati ženski časopis Slovenka, medtem ko je bilo prvo žensko društvo ustanovljeno leto kasneje. Pomembna je letnica 1906, ko je Marija Urbas kot prva Slovenka doktorirala in sicer iz filozofije na graški univerzi. Ženske so se že močno približale enakopravnosti s tem, ko je bila leta 1945 uzakonjena splošna volilna pravica. Leta 1974 je bilo zapisano v ustavo SFRJ določilo, da ima vsaka ženska svobodno odločanje o rojstvu otrok, tri leta kasneje pa je bila uzakonjena še pravica vsake ženske do umetne prekinitve nosečnosti iz drugih, ne le zaradi zdravstvenih razlogov. Leta 1989 je začel delovati prvi telefon v sili za pomoč ženskam in otrokom, ki so postali žrtev nasilja.

A jutri nas čaka še en dan, dan 40 mučenikov oz, dan moških, Iz Wikipedije, proste enciklopedije o tem prazniku lahko preberemo naslednje:

Spomin 40 mučenikov se v krščanskem koledarju obhaja 10. marca. Na ta dan se Rimskokatoliška cerkev spominja 40 rimskih vojakov, ki se niso hoteli odreči krščanski veri in umrli mučeniške smrti.
Iz pisnih zgodovinskih virov se lahko razmeroma natančno ugotovi dramatični dogodek mučeniškega pričevanja teh štiridesetih mučencev. V času pregonov cesarja Licinija je ujeto 40 krščanskih vojakov in postavljenih pred izbiro: ali se odrečejo veri v Kristusa ali pa umrejo. Vsi so izbrali drugo, čeprav je šlo za kruto smrt: umreti v vodi, ki je zmrzovala. Ko so se še nahajali v zaporu, so napisali oporoko, v kateri zahtevajo da so po smrti skupaj pokopani v Sareimu pri Zeli, vas je danes poistovetena z vasjo Kyrklar v Mali Aziji, ki pa pomeni ravno število 40. Zato so tudi vernike zaprosili, naj, sicer iz pobožnosti, ne raznesejo njihovih relikvij. Naročili so tudi, naj najmlajši med njimi, sluga Eunoik, če bo obvarovan smrti in dobil svobodo, postane varuh njihovega groba. Na koncu oporoke, po kratkih opominih bratom v veri, pozdravih sorodnikom in prijateljem, so se vsi poimensko podpisali. Mučeništvo se je zgodilo 9. marca leta 320 v gimnazijskem dvorišču ob kopališču mesta Sebasta v Mali Armeniji, danes Siwas v Turčiji. Ob ledenem kopališču je bilo pripravljeno tudi toplo, da bi premamilo katerega od njih, ki bi težko prenašal trpljenje. Našel se je nekdo, ki je popustil in skočil v vročo vodo, pa je zaradi nagle spremembe temperature takoj umrl. Na njegovo mesto je stopil med mučence njihov stražar; slekel je obleko in se priznal za kristjana. Ko so vsi umrli, so njihova telesa znosili iz mesta, jih sežgali in njihov pepel stresli v reko. Preganjalci so se jih bali tudi mrtvih pa so želeli uničiti vsak spomin na njih. Verniki, željni svetih relikvij so vseeno nekaj tega uspeli rešiti. Čeprav so ti sveti mučenci mučeni 9. marca, v času papeža Inocenta X. njihov god v zahodni Cerkvi obhajamo na današnji dan.

Zelo pogosto opažam, da posamezniki predvsem mladi poznajo le en praznik, to je dan žena. Zelo pogosto opažam, da je navada, če ne že dolžnost moškega, da na ta dan prizna žensko. Opažam tudi, da je s strani ženske pozornost usmerjena v to, ali bo dobila priznanje ali ne.

Žal, pa se dogaja tudi to, da ženske zanikajo praznik, in rečejo, da jim nič ne pomeni, in da imajo vsak dan praznik… a prav je da se ga spominjamo, priznavamo prizadevanja in dosežke za žensko suverenost. Marsikatera ženska ima še sedaj v sodobnih časih in sodobnih razmerjih “borbo” za enakopravnost, spoštovanje, priznanje in suverenost. Prav je, da se vsaj na tak praznik spomnijo, da je prav, popolnoma normalno in naravno, da je enakovredna partnerica svojemu partnerju in ne v podrejenem položaju in da je ona 1. v vrsti, ki mora nekaj narediti za to – enakovredno stopiti moškemu naproti.

A druga stvar, ki je vredna omembe, pa je tudi to, da veliko žensk sploh ne ve, da obstaja dan moških, ki pomeni pripadnost, vztrajnost in zvestobo, ki ravno tako pomeni “borbo” za to, kar jim je ljubo, in da so marsikje moški v položaju ženske, prezrti, nespoštovani in nepriznani. Od njih se avtomatsko pričakuje, da bodo preživljali družine, tudi ženske v mnogo primerih, da bodo pozorni, in da je to samoumevno. Mnogokrat je spregledan trud, nadure, neustrezna hrana, kršene pravice in osebno prepričanje. Pričakovano je, da mora vedno za vsa najtežja dela poskrbeti on in nikoli kloniti. Prav je, da se cenijo, sebe in svoj vsakodnevni trud in da tudi sami enakovredno stopijo ženski naproti.

Zato, močno upam, da boste vse ženske, žene, partnerice, hčerke, mame, tudi vi jutri priznale suverenost, predanost, spoštovanje in hvaležnost svojemu moškemu, ne mislim le v smislu darila, temveč spoštovanja, priznanja in hvaležnosti. Kot ste to prejele same na svoj praznik. In še nekaj, četudi niste, ste lahko v izkazovanju spoštovanja, priznanja in hvaležnosti prve.

Zakaj pišem to?
Ker opažam, da je stalno močna pozornost žensk na moškega, …”on bi moral to in to zame in za najin odnos…”… ne le za praznik žensk, temveč tudi sicer v odnosu, glede napredka odnosa, in zato, ker zelo pogosto opažam prezrto pozornost,… “jaz bi lahko storila to in to zanj in za najin odnos”, le zato, ker spoštujem.. . in ne zato, da dobim to in to nazaj.

Zato ker opažam, da so ženske marsikdaj v prvi vrsti pozabile nase, in čakajo na moške da jih priznajo in bi se šele v takem primeru bile pripravljene začeti spoštovati. A vsi vemo, da ni to prava pot in da nas zgodovina, in svetovni dan spominjata na to, da moramo začeti aktivno pri sebi.

Ker opažam, da tudi moški znajo zanikati nekaj kar imajo radi, iz ljubega miru in da se mnogokrat ne postavijo zase ali odnos, ki jim pomeni, pa tudi proti samoumevnemu pričakovanju, ki ga imajo do njih. Ker dovoliju očitku, “jaz ti kuham, perem in likam” da prevlada in tako posledično dovolijo, da jim prezrejo in razvrednotijo njihov trud in njegovo delo v zelo pogostih primerih v skrajno nezavidljivih pogojih.

Zato, ker opažam, da so moški pozabili nase in da celo iskreno priznanje in spoštovanje ženske včasih zelo  težko sprejmejo.

Ovrednotite se. Sebe. Partnerja. Vajin odnos.

Srečno, in izbirajte modro, in na vsake toliko časa, poglejte, kaj nas učijo zgodovinska dejstva, ne čakati le na komercialno darilce.

Ko sem se začel resnično imeti rad

Ko sem se začel resnično imeti rad, sem spoznal, da sem vedno in ob vsaki priložnosti na pravem mestu in v pravem času, in da je vse kar se dogaja pravilno – od takrat dalje sem lahko miren.

Danes vem, da se to imenuje ZAUPANJE.

Ko sem se začel resnično imeti rad, sem lahko spoznal, da so čustvena bolečina in trpljenje za mene samo opozorila, da živim v nasprotju z lastno resnico.

Danes vem, da se to imenuje BITI VERODOSTOJEN.

Ko sem se začel resnično imeti rad, sem prenehal hrepeneti za nekim drugim življenjem in lahko sem videl, da je bilo vse okoli mene poziv za rast.

Danes vem, da se to imenuje ZRELOST.

Ko sem se začel resnično imeti rad, sem si prenehal krasti prosti čas, in prenehal sem ustvarjati mogočne projekte za prihodnost. Danes počnem samo to, kar ustvarja zadovoljstvo in radost, tisto, kar ljubim in kar ustvarja smeh v mojem srcu, na moj lasten način in v mojem osebnem ritmu.

Danes vem, da se to imenuje ČASTITOST.

Ko sem se resnično začel imeti rad, sem se osvobodil vsega, kar ni bilo zdravo zame, od jedi, ljudi, stvari, situacij in od vsega, kar me je vedno ponovno povleklo nižje, proč od samega sebe.

Na začetku sem to imenoval “zdravi egoizem”, a danes vem, da je to LJUBEZEN DO SAMEGA SEBE.

Ko sem se resnično začel imeti rad, sem prenehal imeti vedno prav, tako sem bil manj v zmoti. Danes sem spoznal, da se to imenuje SKESANOST.

Ko sem se resnično začel imeti rad, sem se odrekel življenju v preteklosti, in da skrbim glede prihodnosti.

Sedaj živim samo v tem trenutku, v katerem se vse začenja.

Tako živim danes in to imenujem ZAVEDANJE.

Ko sem se resnično začel imeti rad, sem spoznal, da lahko od svojih misli zbolim in da sem lahko slaboumen.

Ko pa sem spet našel moči svojega srca, je razum dobil pomembnega partnerja. To vez danes imenujem MODROST SRCA.

Ni potrebe, da se še naprej bojimo razprav, konfliktov in problemov s samim seboj in drugimi, ker tudi zvezde sem ter tja trčijo med seboj in nastanejo novi svetovi.

Danes vem: TO JE ŽIVLJENJE.

Charlie Chaplin, sebi, za 70. rojstni dan. RIP prevedel in obelodanil – Janez Kozamernik

Prejeto via email.

Hallowen – Noč čarovnic – keltsko novo leto

Zadnji oktobrski dan je pogosto hladen in neprijeten,  tudi letošnji bo takšen. Je pa prav posebni dan. Je spomin na 31. oktober 1517, ko je nemški duhovnik Martin Luther na vrata cerkve v nemškem mestu Wittenberg pribil list s 95 tezami, s katerimi je obsojal tedanje ravnanje rimskokatoliške cerkve.

Za mnoge pa je ta dan oz. ta noč posebna zaradi starega keltskega običaja, ki se v zadnjem času čedalje pogosteje praznuje in obhaja tudi pri nas. Jaaaa, govorim o noči čarovnic oz. halloweenu-u.
Halloween izvira iz keltskega tri-dnevnega festivala Samhain, ki je pogosto imenovan tudi kot “keltsko novo leto”. Njihov koledar je bil razdeljen na dva dela; temni del oz. svet mrtvih, imenovan Samonios, se je začel meseca oktobra oz. novembra in svetli del oz. svet živih, imenovan Giamonios, ki se je začel aprila oz. maja.
Ob začetku temnega dela leta sta se, po prepričanju starih Keltov, zbližala oba svetova; svet živih in mrtvih. Duhovi umrlih so neslišno odplavali skozi noč proti nebu in zapustili svet. Ob prehodu svetlobe v temo pa naj bi se duhovi umrlih vrnili na Zemljo, da bi poiskali še živeča telesa in se jih polastili za naslednje leto. Prepričani so bili, je to edino upanje v posmrtno življenje. Poleg tega naj bi duhovi umrlih s seboj prinesli bolezen in uničili žetev. Seveda nad tem niso bili prav nič navdušeni še živeči, zato so se 31. oktobra zvečer oblekli v grozljive kostume in skupaj s strašnimi glasovi preganjali zle duhove.
Najbolj strašljiva noč v letu, noč, ko se čarovnice, duhovi in ostala strašljiva bitja podajo na sprehod po Zemlji, imenujemo Halloween. Ime “Halloween” izhaja iz “All hallow evening” oz. po naše “Večer vseh svetih“, kot predvečer dneva spomina na mrtve.

Danes poleg maskiranje v čarovnice, čarovnike, izganjalce duhov, vampirje in podobno sodijo k noči čarovnic tudi velike zabave, organizirani plesi čarovnic in izbor najbolj grozne čarovnice in izrezovanje buč.
Trgovine nam vsiljujejo nešteto bučk-svečk, čarovnic, namenjenih obešanju na vhodna vrata in podobno.