Vedeževanje 090 142 869

Posts Tagged ‘zame’

Danes ni “sodni dan”

Sam sem. Ni hotela iti z menoj. Zavrnila je zmenek. Brez denarja sem. Imam slabo službo. Nihče me ne spoštuje. Slabo se počutim. Slabe volje sem. Vsi so srečni, le jaz imam občutek da ne spadam nikamor. Sodelavci so poročeni in imajo družino, a jaz samevam. Z družino se ne razumem. Nimam premoženja in nikogar, ki bi me čakal doma. Očitno se bom postaral sam ali obupal nekje na poti….

Ja, saj vem, da se bo nekaj zgodilo, da mi bo bolje, za dežjem posije sonce,…a, ne vem če bo zame. Kaj če bom celo življenje sam, kaj če me bo zapustila, kako si bom zagotovil dom?  Le kdaj bodo starši prenehali s temi izpadi? Poklical sem prijatelja za “drinko”, a se mi ni javil. Prazniki so pred vrati, vsi bodo srečni v krogu svojih dragih, in jaz bom kaj?… Raje ne razmišljam o tem… joj, jaz bom sam. Najbolje, da se ga napijem, da mi vsaj ne bo hudo. Vem, da tudi to ne bo pomagalo. Najraje bi umrl.

Včasih se zgodi, da nismo sposobni videti niti ene pozitivne točke v našem življenju. Včasih se nam zgodi, da nam temen oblak ne dovoli, da bi te pozitivne misli prišle do nas, ker nas je strah vrgel v brezno, polno “megle”, kjer ne moremo videti ničesar in tudi svetle točke, ki jih sicer vidimo v življenju ne svetijo tako močno zaradi gostega strahu glede prihodnosti.

Ne nočem tega videti, nočem se srečati s tem, me zanima kaj je na televiziji, grem na facebook, če mi je kdo kaj napisal, lačen sem, grozno se počutim, stanovanje mam “v razsulu”, pa saj je vseeno, saj ne bo nihče prišel. Vrhunec dneva, ki ga bom doživel jutri je moja služba, kjer bom imel vsaj en občutek da imam nekaj skupnega z ostalimi ljudmi, službo. Ni čudno, da me je bivša pustila, saj ni nič z mano. S svojo plačo životarim iz meseca v mesec in komaj mislim, da sem splezal na zeleno vejo, me udari kazen za napačno parkiranje in spet sem tam, da komaj životarim iz meseca v mesec. A le kaj še bo, v našem oddelku so začeli odpuščati, kaj če me odpustijo, bom spal med klošarji. Prijatelj me že 3 dni ni poklical nazaj, seveda ničesar nimam zanj. Ne grem ven, ker sem videti grozno. Ma na živce mi gredo ta poročila, napovedovalka se ima za miss sveta? Ja seveda. Pa ta minister, misli, da je pameten, in hodi na to pomembno srečanje, le kaj imam jaz od tega? Nič. To bi bilo treba vse ukinit.

Ta temen oblak nas duši, ne moremo biti mirni, ne moremo se počutiti dobro, nemirni smo, a tudi zmedeni, delujemo v vse smeri, upiramo se mislim, ki se nam pojavljajo, bežimo od njih, a ne moremo pobegniti. A nočemo jih sprejeti. Nočemo, da so del nas, bežimo pred seboj iz spalnice v kuhinjo, iz kuhinje v kopalnico, iz kopalnice v dnevno, od doma v službo iz službe, domov. Tavamo.

Dragi moji. Dovolite videti vse. Vse dobro. Vse slabo. Ne bežite več. Potopite se v svojo temo. Sprejmite svoje najbolj mračne misli, poglejte jih, so grozne? So. Sprejmite jih, in vdajte se. Ste še živi? Ja. Ste se umirili? Ja.

Te temne misli vam sledijo, ker imajo sporočilo za vas. Sporočilo, slovesa. Te temne misli, ki se pojavljajo v vašem umu, se pojavljajo zato, ker so se pojavile iz teme in prihajajo do vas, da jih sprejmete in dovolite da odidejo. A odidejo lahko le, če ste jih sprejeli na poslovilno srečanje. Te slabe misli se od vas ne morejo posloviti, če zavračate njihov obstoj. Dovolite jim za majhen trenutek, da obstajajo, in takoj, ko jih boste priznali, bodo odšle, vam pomahale v slovo in vam pustile prostor za nove, lepše misli in s seboj odpeljale vso “meglo”, ki je onemogočala, da bi videli svetle točke v svojem življenju. Temu se reče čiščenje. Za seboj pustijo mir in jasno sliko, ki razkriva lepe svetle ideje ki svetijo v prihodnosti.

Ok. To me je čisto prevzelo, a sedaj je mimo. Čas je da pospravim stanovanje. Čas je, da povem šefu za svojo idejo. Čas je da pokličem mamo in pridem na kavo. Čas je da pokličem prijateljico, katero sem zavrnil za sprehod. Pa saj je vse ok. Vem, da bom uspel v življenju. Vse bo v redu. Verjamem, zaupam. Res me je sesulo te zadnje dni, a sedaj sem v redu, preživel sem. Če sem to, bom še marsikaj drugega. Pa saj vem, da me imajo starši radi. Vem, da je moja poslovna ideja, ki sem jo imel zelo dobra. Čas je, da grem v “shoping” po tisto jakno, ki mi je všeč in da dam klošarju 5 €. Čas je, da si pogledam ta film, odstranim tega pajka iz kota, prezračim stanovanje in zalijem rože.

Ne bežite več od slabih misli, dovolite jim, da se pojavijo, umaknite se v svoj svet in jim dajte prostor, da se izrazijo, predihajte jih, poglejte kaj vse prinašajo in kaj vse odnašajo stran. Ne čakajte in ne upirajte se jim več temu po tri mesece. Poglejte malega otroka: 20 krat na dan joka, kot da je konec sveta in 20 krat na dan se smeji, kot najsrečnejše bitje na svetu. On ne odriva ničesar od sebe, on dovoljuje, da vstopajo stvari do njega.

Lahko se umikate od nevarnih situacij v življenju, a ne morete se od misli, saj le te so del vas. Dovoljujte, da gredo stvari čez vas, bodite pretočni, za vse. Za vse misli, nobena slaba ne bo ostala, in ljudje bodo čutili, da okrog vas ne plava oblak skrbi, strahu, groze, temveč, da ste čisti.

Slabe misli, so čistilec, saj za sabo puščajo mir in spokojnost, da lahko doživljate lepe trenutke. Ne hodite v pra staro kvazi duhovno stanje razmišljanja: pozitivne misli – negativne misli. So misli in vse imajo svoj razlog za obstoj.

Misli so, nosilci energije in to je to. Če ste jezni na šefa, si, dovoliti to začutiti, dovolite, da je za trenutek prisotno nezadovoljstvo nad njim, nato bodo odšle in drug dan ga boste videli v drugačni luči. Ne zapirajte pretoka, da morajo biti samo pozitivne misli, saj tako zapirate pretok negativnih misli, ki se kopičijo okrog vas in ki ne morejo oditi, preden jih ne priznate. Ni dobrega in slabega to so le naše ocene, so le misli, za katere nam počutje govori, kakšne bodo realne posledice če bomo te misli uresničevali. Ne upirajte se “slabim” mislim, čutite jih, sprejmite jih, nato pa jim dovolite da odidejo in se jim zahvalite, ker so s seboj odnesle, strah, napetost, nezadovoljstvo in vas pustile mirne z jasnim umom.

Sem del drugih. Sporočila je, da gre z menoj. Pristala je na zmenek. Imam dovolj denarja, da lahko poskrbim za vse. Služba je dobra priložnost, da lahko uresničim svoje poslovne ideje. Čutim spoštovanje do sebe in drugih. Počutim se super in sem dobre volje. Vsi smo lahko srečni iz 1000 razlogov in povsod me sprejemajo odprtih rok. Sodelavci so mi vzgled, in tudi sam si želim družino. Spoštujem starše in vem, da bom imel dovolj financ, da uresničim svoje želje in vem da obstaja nekdo tudi zame, s katerim bom srečen in s katerim se bom lahko sprehajal v jeseni mojega življenja.

Slabe misli imajo razlog da so. Zato jim ne morete pobegniti, in bilo bi slabo, če bi vam uspelo, saj ste tudi vi del človeštva in ste se strinjali s tem, na nivoju duše, da pomagate tudi drugemu, da komu drugemu pomagate in mimogrede lahko nezavedno povzamete njegove skrbi, ki potem “mučijo” vas.

Pred temi mislimi ni treba bežati. Lahko pa jih sprejmete in jim dovolite, da vas očistijo in da vi pomagate preobraziti te misli v mir zase in za druge. To je dober in lep proces in naše skupno delo.

Danes ni sodni dan, je naslov, ker želim jasno podati naslednjo misel: ” PRIDEJO RAZLOGI, DA SMO LAHKO VČASIH ZASKRBLJENI ALI SLABE VOLJE, A ZAVEDAJMO SE, DA DANES NI ZADNJI DAN IN DA IMAMO PRED SEBOJ PRIHODNOST IN DA TAM PREBIVAJO ŽELJE, KI NAS VODIJO LAHKO ŽE DANES, DA URESNIČIMO SEBE V SVOJEM POLNEM POSLANSTVU, KI GA IMAMO ŽIVLJENJU.

Če že delamo “obračun”, potem bodimo pošteni in ne glejmo le preteklosti, temveč tudi prihodnost. Pojdimo v točko sedaj (trenutek sedaj) in poglejmo vse smeri: preteklost, prihodnost, dobro in slabo, in se odločimo da bomo spoštovali smerokaze oz. kazalce za življenje: ŽELJE*

Ker upoštevam svoje želje, vam sporočam: Želim vam vse naj*

Zgini dol z mene Mora!!!

Kot majhna deklica sem imela čast, določen čas preživeti z dedkom, ki je bil prisoten z nami do mojega 10.tega leta starosti.

Veliko detajlov se ne spomnim a zadnje čase se mi vrača v spomin pot, po kateri sva šla ob večeru, (ne vem, mislim, da je bil večerni umirjen sprehod) in seveda sva se veliko pogovarjala in govoril mi je o stvareh, o življenju, govoril mi je zgodbice, zgodbe, ki imajo sedaj veliko večji pomen, ker takrat so bile to le zgodbice, skrivnostne, katere nisem razumela, sem jih pa sprejemala.

Dedek je bil takrat star čez 70 let, bil je vitalen, močna osebnost, za seboj je imel življenje polno dela, bil je spoštovan mož, znan po dobroti in pripravljenosti pomagati.

Najbolj pomembno je to, da je preko teh zgodbic govoril o življenju, o izkušnjah, o nečem, kar je mene šele čakalo, vse te zgodbice so se umaknile za več kot dvajset let popolnoma iz mojega življenja… a pred kratkim so se začele pojavljati, zame, za vas, da jih delim z vami.

…Spomnim se poti, na podeželju, ki je vodila od našega doma v sosednjo vas… sonce se je že umaknilo in pojavljal se je mrak. Midva z dedkom sva hodila po tej poti in pokazal mi je “Javorščico”, ki se je videla od daleč. Vprašal me je, če vidim lučke, da te lukče prižigajo … čarovnice????, govoril mi je o tem, kako je potrebno ponoči, če hodiš po gozdu vleči za seboj vejo, da “si hrupen”, da (ne vem katero pravljično bitje je uporabil…. ) da te slišijo in mislijo da si veeeelik in pobegnejo pred tabo… in take male skrivnosti… in sedaj razumem, zakaj jih je pripovedoval in vem, da je pametno poslušati modre ljudi, ki imajo veliko izkušenj za seboj….

No in sedaj smo pri mori….  Najbolj mi je ostala v spominu njegova zgodba o mori…

Dedek je pripovedoval: “Ko sem spal, sem sredi prsi začutil pritisk, zbudil sem se in videl, kako se je “mora” usedla name na prsi in me jahala, da nisem mogel dihati… (seveda jaz sem si to predstavljala kot eno čarovnico z metlo ki se z vso težko spravi na prsi), .. bi je težak občutek, komaj sem še dihal… ko sem zavpil: “ZGINI DOL Z MENE MORA!!!” In mora je odšla, in se ni več vrnila.

Ta zgodba, je resnična. Sicer tukaj ni fizične čarovnice – More, a obstajajo more, – strahovi, – zaskrbljenost, – prestrašenost, – občutki groze, predvsem kar se tiče prihodnosti, … to je mora.  Jo znate pregnati? ZABIČAJTE JI, NAJ ZGINE DOL Z VAS, NAJ ZGINE VEN IZ VAŠIH MISLI, … NAPODITE JO.

Pri vedeževanju, velikokrat opazim more, ki sedijo na vas, rečete jim dvom, strah, depresija, recesija… ma karkoli je…  recite ji naj zgine stran!!!… da slučajno ne uprabim ša kakšnega drugega izraza. Mora zgini stran od mene, zgini stran od mojih najdražjih… da imajo jasno sliko in vizijo pred seboj.  Tako boste lahko ponovno živeli v sanjah, v realnih rezultatih,  v navdušenju, in moja dolžnost kot vedeževalke, svetovalke, voditeljice, je, da vam povem za osbstoj in kaj s tem narediti. In tudi kaj je najpreprostejši način. Zahvaljujoč svojemu dedku, in njegovim zgodbam, ki jih je delil z vami, vam sedaj tudi lahko.

Včasih se preveč zapletamo v raznorazne postopke, navodila, tehnike in kvazi teorije, kako kaj rešiti, a največje modrosti in največja inteligenca prevzema obliko preprostosti in zato sem zelo iskreno hvaležna svojemu modremu dedku, ki mi je dejal, če te bo kdaj tlačila mora, ji reci : ZGINI STRAN OD MENE MORA! Jasno, direktno, hitro in preprosto.

BREZKOMPROMISNO!